Pozdravljeni!

Tokrat smo se odločili za skrajšan in prirejen prevod video prispevka Francesche Spades z naslovom Lilith v Strelcu, Kristus in Ahriman.

Francesco smo imeli priložnost spoznati skozi naše novice prevedenega videa o Arhaju Mihaelu, septembra, leta 2023.

Glede na to, kaj vse je v igri ob možnih scenarijih svetovnih razsežnosti v smislu omejevanja razpiranja kolektivne zavesti, je čas ujčkanja, udobja fotelja in spanja, tolažbe, da je vse dobro in v prid razvoja človeštva, da obstaja le Svetloba, Ljubezen in zaščita od zunaj, tudi skozi nekatere Bele Klobuke kot večje, pomembnejše, vplivnejše igralce-»liderje«, že davno tega minil.

Soočiti se moramo z realnostjo, odgovornostjo, ki jo za trenutne razmere nosimo vsi, zato razvijmo dovolj moči samokritičnosti in volje po spremembi skozi disciplinirano in aktivno delo na sebi. O tem, kako lahko v sebi, skozi sebe kot notranjo pobudo, usmerjeni na notranjo avtoriteto, v tukaj in Zdaj spreminjamo bližnjo in daljno okolico ter vplivamo na našo prihodnost, smo že pisali, le začeti bo potrebno in to nemudoma. Zatorej, obilo temu primernih pravih in dobrih moči discipline ter poguma.

Nikar prehitro ne omagajmo! Celotna, malce bolj zahtevna vsebina je še kako pomembna, saj nas na zadnjih treh straneh čaka vaja z imenom Morje Svetlobe. Izvajanje te vaje nam bo nudilo pravo oporo in pomoč pri premoščanju notranjih stisk ali konfliktov tokratnega izredno zahtevnega in odgovornega obdobja človeške zgodovine.

Franc Božjak

Nadangel Mihael in Ahriman

Takole nekako, glede na to, da imate pred seboj močno skrajšan in prirejen prevod videa, nas je v predgovoru, ki opisuje bistvo video predavanja, nagovorila Francesca Spades: »Najpomembnejši tranzit, o katerem bomo govorili na našem srečanju, je premik Lilith, ki je ena izmed demonskih ali Ahrimanskih moči oz. Duhovnih Bitij našega Sončnega sistema. Postopoma vstopamo ali smo že vstopili v Strelca, kar se je izpeljalo med 16. in 17. dnem meseca junija, leta 2025. To je zelo težek ali zahteven tranzit oz. premik, v katerem je Lilith kot Vampirka-Mati Demonov neposredno napadla nadčloveška duhovna bitja, ki jih imenujemo Angeli. Ta bitka nas bo kaj lahko popeljala k pravemu namenu Saturna v Ovnu, kar lahko pomeni Militarizacijo naših skupnosti. Poglejmo si, kdo je tisti njen veliki nasprotnik, ne več Nadangel, temveč Arhaj Mihael. Za vse vas sem odkrila predavanje Rudolfa Steinerja in pomislite, naslov predavanja je Sončni Genij-Sončni Demon. Ravno zato se bomo morali vprašati, kdo je ta Sončni Demon, ki ga opisuje Janez Evangelist v »svojem« Razodetju v osemnajsti vrstici trinajstega poglavja z naslovom Dve zveri. V mislih je imel Demona, ki se mora zoperstaviti Kristusovim Močem. Kaj naj bi pomenilo število 666, ki nam ga je v svojem času zaupal Janez Evangelist skozi šifre števil: 60, 6, 200 in 400? Skozi geometrijska pravila ali zakonitosti bodo te štiri šifre v odnosu s črkami oz. besedami: Sameek, Vav, Resec in Tav, kar pomeni Sorat. Sončni Demon je zatorej Demon, ki smo ga poimenovali z besedo Sorat. Govorim o zapisih v knjigi, ki bi jo morali imeti vsi. Priporočam jo v branje, njen naslov pa je Delovanje Duhovnih Entitet v človeku. Ko se je Zemlja komajda pričela razvijati, materializirati, je prišlo do Bitke. V njej so bila prisotna Duhovna Bitja Dominacije ali Gospostva ali Modrosti, ki so se spremenila v Demone, saj niso hotela zapustiti, se izogniti svojemu projektu, skozi katerega naj bi »pražila« človeka v »ponvi«. Kaj več in bolj natančno o tem pa pozneje. Na ravnokar opisan način so ta Duhovna Bitja postala neposredni omejevalci poslanstva Mihaela in Kristusa. Preberimo si Peti Evangelij, in sicer, ko govorimo o Luciferju, imamo v mislih padlo Bitje oz. Zavest z imenom Potestà ali Moči, ko pa govorimo o Ahrimanu ali Satanu, mislimo na Bitja z imenom Dominacije ali Gospostva. Tisto, kar ni zmogla premagati Zavest Kristus in kar je ostalo odprto kot nekaj, kar bo potrebno še postoriti, ima veliko opraviti z Ahrimanom ali Satanom. Poglejmo še v knjigo z naslovom Potovanja Posvečenstev z notranjimi svetovi ( I viaggi Iniziatici con i mondi interiori ), katere vsebina je zelo pomembna, saj nam postreže tudi s praktičnimi vajami. Vaje služijo predvsem povečevanju naših sposobnosti v obliki neomajnosti in vzdrževanja vsestranske integritete, kar je protiutež delovanju sil oviranja našega razvoja kot razpiranja Zavesti.« Nakar Francesca nadaljuje: »Dragi, nekaj ur pozneje, in sicer kmalu po snemanju videa, ki ga ravnokar gledate, je Izrael napadel Iran, slednji pa mu je po nekaj urah napad vrnil in odprl se je nov teater vojne. Ta se je priključil ostalim vojnam, ki vsestransko pustošijo zemeljsko obličje in vse preostale zemeljske svetove. Vse to lahko povežemo z nadaljevanjem tranzita Saturna v Ovnu, kar smo v prejšnjih videih opisali kot energijo, ki se pomika naprej skozi vžig za vžigom. Vsekakor obstaja možnost, da bo vse skupaj degeneriralo v še kaj hujšega, in sicer ravno zaradi tranzita, o katerem govorimo v našem videu. Dovolite, da vas spomnim, da je skozi poznavanja svetovne astrologije ravno Strelec tisti pravi Pravzorec Religije in Duhovnosti, ki je povezan z vsemi državami z močno osnovo Teokracije, zato obstaja rizik, da bi se lahko skozi omenjen, nor teater vojne, aktiviral ves svet Islama. Vse to ni nič drugega, kot odsev velike bitke v smeri navzdol, proti Zemlji, ki ga tranzit Lilith proslavlja skozi bitko med Ahrimanskimi močmi Temé in Angelskimi Borci Svetlobe.« Verjamem, da nam ni po godu, da v našem majhnem fizično-snovnem in z Božanstvi obdanem, podprtem in vodenem svetu, pihajo tako siloviti in strastni vetrovi vojne. Da pogajanja o miru v Ukrajini in Palestini ne bodo prinesla uspeha, smo že predvideli, saj smo v tranzitu združbe Neptuna in Saturna v Ovnu. Poleg tega so se aktivirale moči vojne tudi v ZDA. Glede na to, da smo v izstopu Jupitra iz Pravzorca Dvojčka, se veselje Američanov v primeru, da potrošništvo lahko tako poimenujemo, zaključuje. Prepričana sem, da se Američanom pripravlja še veliko hujše, oz. težje obdobje. Namreč, v mesecu juliju smo imeli na nebu Gospoda Urana - Gospoda revolucij netehtnih dogajanj, ki ustvarjajo nekaj preteklega in prihodnjega z velikim zlomom ali vmesnim prelomom. Uran zapušča Pravzorec Bika in vstopa v Pravzorec Dvojčka, kar je še posebej vezano na Združene Države Amerike. V juliju se je aktiviral tudi astrološki Križ mobilnih znamenj, in sicer Križ nepoznavanj ali neozaveščenega, kar je opisala naša teozofinja Alice Bailey v svoji knjigi Ezoterična Astrologija. To je Križ iluzije, laži, Križ hudobnega zmikavta Ahrimana ali Satana na Golgoti, ki ni prepoznal Kristusa, zato še dandanes ni sposoben prepoznati in živeti Resnice. To bi bilo dovolj, bi marsikdo pripomnil. Pa vendar ne, ne bo dovolj, saj je najpomembnejši tranzit, o katerem bomo govorili, ravno premik Lilith, ki je označena tudi kot veter iz zahoda, kradljivka mnogoterih energij ali moči, ena izmed velikih uteži našega Sončnega sistema. Ravnokar omenjeno postopoma potuje k Strelcu, kar se je odvijalo od 16. do 17. junija 2025. Še nekaj, ko govorimo o duhovnem Bitju ali Zavesti Lilith, govorimo o True ali Pravi Lilith oz. o resnični in še kako močni Lilith, zato me ne poučujte: »Zakaj nisi preverila efemeride (astronomske tabele ali seznami, ki vsebujejo podatke v obliki koledarja ali urnika položajev nebesnih teles kot so Planeti, Sonce, Zvezde skozi čas ), saj to ne more biti res.« Nikar se ne tolažite, to ni srednje močna Lilith, ki nas tokrat ne zanima, temveč prava, močna in hudo zlobna Lilith. Glede na to, da se Lilith spušča v Strelca, v ozvezdni Pravzorec Duhovnosti ali povzdignjenja v Duhovnost, in sicer k Duhu, se tudi Ona premika v Križu mobilnih zvezdnih znamenj. Ne pozabimo, da se bomo ravno s tem Križem sproprijemali s celotnimi rokami in ne le z dlanmi. Ta Križ je zelo težak, saj je s svojo osjo vezan na Lunine vozle, kar je za vse nas še kako pomembno ( kolektivna Karma človeštva ). Kot že omenjeno, soočali se bomo z revolucijami, katerih začetek in izvor bo v ZDA, saj so vodja ali šerif naših vrst, glede na to, da smo njihova kolonija, predalček, enako kot je njihova velika kolonija vsaj še ves preostali del Evrope. Ta model štarta iz Pravzorca Dvojčka, nakar se te moči razširijo na vse nas v obliki kolektivne Karme. Znamenje Dvojčka, kot nam lahko pove že sam ezoterični simbol tega znamenja, predstavlja vrata sveta dualnosti, vsekakor pravi portal in nikakor ne tisti dvigajoči se ali vstajenski portal, ki vodi k peti, šesti, sedmi ali osmi dimenziji življenja. ... nadaljujte z branjem ->

Vir: https://rsarchive.org/Books/GA010/English/MAC1909/GA010b_c01.html      

Rudolf Steiner 

Iniciacija in njeni rezultati - GA 10

Astralna središča

Preizkušnja poti

V teozofskih priročnikih imamo štiri lastnosti, ki jih mora študent razviti na tako imenovani preizkušnji poti, da bi lahko dosegel višje znanje.

• Prva je sposobnost razlikovanja med večnim in časovnim, resničnim in lažnim, resnico in golim mnenjem.
• Druga je pravilna ocena večnega in resničnega v nasprotju s minljivim in iluzornim.
• Tretja sposobnost je vadba šestih lastnosti, ki so bile že omenjene v prejšnjih poglavjih: nadzor misli, nadzor dejanj, vztrajnost, strpnost, dobra vera in mirnost.
• Četrta potrebna lastnost je hrepenenje po svobodi. Zgolj intelektualno razumevanje tega, kaj je vključeno v te lastnosti, je popolnoma ničvredno. Te se morajo tako vključiti v dušo, da ostanejo kot notranje navade. Vzemimo za primer prvo od teh lastnosti – razlikovanje med večnim in časovnim.

Človek se mora tako izobraziti, da bo v vsem, s čimer se sooči, povsem naravno razlikoval med minljivimi značilnostmi in tistimi, ki bodo trajale. To je mogoče doseči le, če v svojem opazovanju zunanjega sveta vedno znova poskušamo. Končno pogled povsem naravno razloči, kaj traja, tako kot se je doslej zadovoljil z minljivim. »Vse minljivo je le prilika« – to je resnica, ki postane očitno prepričanje za dušo. In tako mora biti tudi z drugimi štirimi lastnostmi na poti preizkušnje.

Sedaj se pod vplivom teh štirih duhovnih navad eterično telo dejansko preoblikuje.

S prvo – razlikovanjem med resničnim in lažnim – se v glavi oblikuje že opisano središče, tisto v grlu pa se pripravi. Vaje koncentracije, omenjene prej, so predvsem bistvene za vsako resnično formacijo. Prav one ustvarjajo, medtem ko štiri duhovne navade prinašajo sadove. Če je središče v grlu pripravljeno, bo sledil svoboden nadzor nad eteričnim telesom, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, in njegova ločitev, njegova mrežasta prevleka, bo dosežena s pravilno oceno večnega v nasprotju z minljivim.

Če učenec pridobi to moč ocene, bodo dejstva višjih svetov postopoma postala zaznavna. Le misliti ne smemo, da je treba zgolj izvajati tista dejanja, ki se zdijo pomembna, če jih merimo samo z intelektom. Najmanjše dejanje, vsaka majhna stvar, ki jo dosežemo, ima nekaj pomena v ogromnem gospodinjstvu sveta in le tega pomena se je treba zavedati. Ne gre za podcenjevanje vsakdanjih življenjskih zadev, temveč za njihovo pravilno oceno. V prejšnjem poglavju je bilo dovolj povedanega o šestih vrlinah, iz katerih je sestavljena tretja lastnost. Povezane so z razvojem dvanajstcvetnega lotosa v predelu srca, ta pa je, kot je že bilo navedeno, povezan z življenjskim tokom eteričnega telesa.

Četrta lastnost, ki je hrepenenje po svobodi, služi uresničitvi eteričnega organa, ki se nahaja v srcu.

Če te lastnosti postanejo resnične duhovne navade, se posameznik osvobodi vsega, kar je odvisno le od zmožnosti njegove osebne narave. Preneha premišljevati o stvareh s svojega ločenega stališča. Meje njegovega ozkega jaza, ki ga vežejo na ta pogled, izginejo. Skrivnosti duhovnega sveta se razkrijejo njegovemu notranjemu jazu. To je osvoboditev. Kajti vse vezi posameznika silijo, da na stvari in bitja gleda, kot da ustrezajo njegovim osebnim omejitvam. Iz tega osebnega načina gledanja na stvari mora okultni učenec postati neodvisen in svoboden.

Iz tega bo jasno, da lahko spisi, ki so izhajali iz mogočnih modrecev, postanejo učinkoviti v najglobljih globinah človeške narave. Izreki o štirih lastnostih so prav takšni izbruhi »prvobitne modrosti«. V takšni ali drugačni obliki jih lahko najdemo v vseh velikih religijah. Ustanovitelji velikih religij človeštvu teh naukov niso dali iz nejasnih občutkov. Utemeljili so jih na veliko trdnejših temeljih, ker so bili mogočni posvečenci. Iz svojega znanja so oblikovali svoje moralne nauke. Zavedali so se, kako bodo ti vplivali na finejšo naravo ljudi, in so si želeli, da bi gojenje teh lastnosti postopoma vodilo k organizaciji te finejše narave.

Živeti v skladu s temi velikimi religijami pomeni delati na lastni duhovni popolnosti in le tako lahko resnično služimo svetu. Samoizpopolnjevanje nikakor ni sebično, saj je nepopoln človek tudi nepopoln služabnik človeštva in sveta. Bolj ko človek postaja popoln, bolj služi svetu. "Če vrtnica okrasi sebe, okrasi tudi vrt."

Ustanovitelji religij so torej veliki čarovniki. Kar prihaja od njih, se izliva v duše moških in žensk in tako se s človeštvom premika naprej ves svet. Ustanovitelji religij so zavestno sodelovali s tem evolucijskim procesom človeštva. Pravi pomen verskih navodil človek razume šele, ko spozna, da so rezultat dejanskega znanja o najglobljih globinah človeške narave.

Vodje religije so bili mogočni modreci in iz njihovega znanja so izvirali ideali človeštva. Vendar se posameznik tem voditeljem približa takrat, ko se v svoji evoluciji povzpne do njihovih višin.

Če je oseba razvila svoje eterično telo na pravkar opisani način, se pred njo odpre povsem novo življenje in v ustreznem obdobju svojega usposabljanja prejme razsvetljenje, ki ga prilagodi temu novemu obstoju.

Na primer, s pomočjo šestnajstcvetnega lotosa vidi oblike višjega sveta. Nato mora spoznati, kako različne so te oblike, ko jih povzroči ta ali oni predmet ali bitje. Najprej bi moral opaziti, da je na določen način sposoben zelo močno vplivati na nekatere od teh oblik s svojimi mislimi in občutki, na druge pa sploh ne ali le v omejeni meri.

Ena vrsta teh figur se bo takoj spremenila, če si opazovalec ob njihovem pojavu misli: "To je lepo," nato pa med svojim premišljevanjem spremeni svojo misel in pomisli: "To je koristno." Za oblike, ki izvirajo iz mineralov ali umetniško izdelanih predmetov, je še posebej značilno, da se spreminjajo pod vsako mislijo ali občutkom, ki jih opazovalec usmeri nanje. V manjši meri to velja tudi za oblike, ki izhajajo iz rastlin, in v še manjši meri za tiste, ki so povezane z živalmi. Te oblike so polne življenja in gibanja, vendar se to gibanje nanaša le na tisti del, ki je pod vplivom človeške misli ali čustev, v drugih delih pa nanj vplivajo sile, na katere človek ne more vplivati. V celotnem svetu se pojavlja vrsta oblik, na katere dejavnosti ljudi skoraj v celoti ne vplivajo.

Študent se lahko prepriča, da te oblike izvirajo bodisi iz mineralov bodisi iz umetnih oblik, ne pa iz živali ali rastlin. Da bi to povsem razjasnil, mora zdaj opazovati tiste oblike, za katere lahko ugotovi, da izvirajo iz čustev, impulzov in strasti ljudi. Vendar lahko ugotovi, da imajo na te oblike njegove lastne misli in čustva še vedno določen vpliv, čeprav je ta razmeroma majhen. Na tem svetu vedno ostaja ostanek oblik, na katere so vsi taki vplivi vedno manj učinkoviti. Dejansko ta ostanek obsega zelo velik delež tistih oblik, ki jih študent običajno zazna na začetku svoje kariere. O naravi te vrste se lahko razsvetli le tako, da opazuje samega sebe. Nato izve, da jih je ustvaril sam, da se v teh oblikah izraža tisto, kar počne, si želi ali hoče. V teh oblikah se manifestira impulz, ki prebiva v njem, želja, ki jo ima, namen, ki ga goji, in tako naprej; pravzaprav se v tem svetu oblik kaže celoten njegov značaj. S svojimi mislimi in občutki lahko človek vpliva na vse oblike, ki ne prihajajo iz njega samega; toda nad tistimi, ki so poslane v višji svet iz njegovega lastnega bitja, nima več moči, ko jih je enkrat ustvaril.

Iz povedanega sledi, da se iz tega višjega vidika človekove notranje narave človekov lastni svet impulzov, želja in predstav izraža v zunanjih oblikah, tako kot vsa druga bitja ali predmeti. Višjemu spoznanju se notranji svet zdi kot del zunanjega sveta. Tako kot bi lahko vsakdo v fizičnem svetu, ki bi bil obdan z ogledali, na tak način gledal svojo fizično obliko, se tudi v višjem svetu človekov duhovni jaz zdi kot podoba, odsevana v ogledalu.

Iluzija osebnega Jaza

Na tej stopnji razvoja je učenec dosegel točko, ko premaga »iluzijo osebnega jaza«, kot je bila izražena v teozofskih knjigah. Zdaj lahko to notranjo osebnost obravnava kot nekaj zunanjega sebi, tako kot je prej za zunanje prepoznaval stvari, ki so vplivale na njegove čute. Tako se s postopnimi izkušnjami uči obvladovati sebe, tako kot je doslej obvladoval bitja okoli sebe.

Če kdo dobi vpogled v ta višji svet, preden je njegova narava dovolj pripravljena, stoji pred značajsko podobo svoje lastne duše kot pred uganko. Tam se sooči z lastnimi impulzi in strastmi v podobah živali ali, redkeje, ljudi. Res je, da živalske oblike tega sveta nikoli niso povsem enake tistim v fizičnem svetu, a kljub temu imajo oddaljeno podobnost. Neizkušen opazovalec jih lahko zlahka zamenja za enake.

Ko človek vstopi v ta svet, mora sprejeti povsem novo metodo oblikovanja svojih sodb. Ker se stvari, ki se v resnici nanašajo na notranjo naravo, zdijo zunanje, jih zaznava le kot zrcalne odseve tega, kar v resnici so. Ko na primer zaznava številko, jo mora obrniti, kot bi bral tisto, kar je vidno v ogledalu. 265 bi v resnici pomenilo 562. Kroglo vidimo, kot da bi bili v njenem središču. Zato moramo najprej pravilno prevesti te notranje zaznave. Lastnosti duše se prav tako pojavijo kot v ogledalu. Želja, ki je usmerjena proti nečemu zunanjemu, se kaže kot oblika, ki se premika proti osebi, ki si jo je zaželela. Strasti, ki domujejo v nižjem delu človeške narave, prevzamejo oblike živali ali podobnih oblik, ki se sprostijo na posameznika. V resnici se te strasti borijo navzven; v zunanjem svetu iščejo zadovoljstvo, toda to zunanje prizadevanje se v zrcalnem odsevu kaže kot napad na strastno osebo.

Izkušnja duhovnega videnja lastne duše

Če se je učenec, preden doseže višji vid, s tihim, iskrenim preiskovanjem samega sebe naučil spoznati lastne lastnosti, bo takrat, ko se mu bo njegov notranji jaz prikazal kot zrcalni odsev zunanjega sveta, našel pogum in moč, da se pravilno obnaša. Ljudje, ki takšne introspekcije niso dovolj izvajali, da bi spoznali svojo notranjo naravo, se v teh zrcalnih slikah ne bodo prepoznali in jih bodo zamenjali za nekaj tujega. Ali pa se bodo ob videnju morda prestrašili in si rekli, ker tega pogleda ne morejo prenesti, da je vse skupaj le iluzija, ki jih ne more nikamor pripeljati. V obeh primerih bi si Oseba s svojim nepravočasnim prihodom na določeno stopnjo razvoja svoje višje organizacije stala katastrofalno na poti. ... nadaljujte z branjem ->

Vir: https://rsarchive.org/Books/GA010/English/MAC1909/GA010b_c01.html      

Rudolf Steiner 

Iniciacija in njeni rezultati - GA 10

Astralna središča

Dvanajstlistni lotos v obliki srca

Dvanajstlistni Lotos, ki leži v predelu srca, je oblikovan na podoben način. Polovica njegovih cvetnih listov je prav tako že obstajala in bila aktivna v oddaljeni fazi človeške evolucije. Teh šest cvetnih listov ni treba posebej razvijati v okultni šoli: pojavijo se spontano in se začnejo vrteti, ko se lotimo dela z ostalimi šestimi. Pri gojenju teh je treba, tako kot v prejšnji lekciji, na poseben način nadzorovati in usmerjati določene dejavnosti uma.

Jasno je treba razumeti, da imajo zaznave vsakega astralnega ali duševnega organa svojevrsten značaj. Dvanajstcvetni lotos ima zaznavo povsem drugačne vrste kot šestnajstcvetni lotos. Slednji zaznava oblike. Misli osebe in zakoni, po katerih se odvija naravni pojav, se šestnajstcvetnemu lotosu zdijo kot oblike – vendar ne toge, negibne oblike, temveč aktivne in polne življenja.

Jasnovidec, pri katerem je ta čut dobro razvit, lahko razloči obliko, s katero se izrazi vsaka misel, vsak naravni zakon.

Misel maščevanja se na primer manifestira kot puščica krakaste oblike, medtem ko misel dobre volje pogosto dobi obliko odpirajočega se cveta.

Jasne, smiselne misli se oblikujejo pravilno in simetrično, medtem ko meglene predstave dobijo meglene obrise.

S pomočjo dvanajstcvetnega cveta se pridobijo precej drugačne zaznave. Naravo teh zaznav lahko približno nakažemo tako, da jih primerjamo z občutkom mraza in vročine. Jasnovidec, ki je opremljen s to sposobnostjo, čuti duševno toplino ali hlad, ki seva iz oblik, ki jih razloči s pomočjo šestnajstcvetnega cveta. Če bi jasnovidec razvil šestnajstcvetni lotos, ne pa tudi dvanajstcvetnega, bi opazil le misel dobre volje kot že opisano obliko, medtem ko bi nekdo drug, pri katerem bi bila razvita oba čutila, prav tako zaznal tisto izžarevanje misli, ki ga lahko imenujemo le duševna toplina. Mimogrede lahko pripomnimo, da se v okultni šoli en čut nikoli ne razvije brez drugega, zato je treba to, kar je bilo pravkar povedano, obravnavati kot povedano le zaradi jasnosti. Z gojenjem dvanajstcvetnega lotosa jasnovidec v sebi odkrije globoko razumevanje naravnih procesov. Vse, kar raste ali se razvija, izžareva toploto; vse, kar propada, se iztroši ali je v ruševinah, se bo zdelo hladno.

Razvoj čutov jasnovidca

Razvoj tega čuta se lahko pospeši na naslednji način.

Prva zahteva je, da se učenec posveti uravnavanju svojih misli. Tako kot šestnajstcvetni lotos doseže svoj razvoj s pomočjo resnega in smiselnega razmišljanja, se dvanajstcvetni cvet goji s pomočjo notranjega nadzora nad tokovi misli.

Zmotne misli, ki si sledijo v nobenem logičnem ali razumnem zaporedju, temveč zgolj po čistem naključju, uničijo obliko zadevnega lotosa. Bolj ko ena misel sledi drugi, bolj ko se vse nepovezane misli zavržejo, bolj ta astralni organ dobi svojo ustrezno obliko.

Če učenec sliši izraženo nelogično misel, naj jo tiho popravi v svojem umu. Zaradi izpopolnjevanja lastnega razvoja se ne sme neusmiljeno umakniti iz morda nelogičnega miselnega okolja. Prav tako si ne bi smel dovoliti, da bi se čutil prisiljenega popravljati nelogične misli okoli sebe. Namesto tega bi moral tiho, v svoji notranjosti, omejiti ta vrtinec misli na logičen in razumen tok. In predvsem bi si moral prizadevati za to regulacijo v področju lastnih misli.

Druga zahteva je, da na podoben način nadzoruje svoja dejanja. Vsaka nestabilnost ali neskladje v delovanju ima uničujoč učinek na lotosov cvet, o katerem govorimo. Če je učenec kaj storil, naj naslednje dejanje obvlada tako, da tvori logično zaporedje prvega, kajti kdor iz dneva v dan ravna drugače, te sposobnosti ali čuta ne bo nikoli razvil.

Tretja zahteva je gojenje vztrajnosti. Okultni učenec se nikoli ne pusti odvleči od svojega cilja zaradi tega ali onega vpliva, dokler še naprej verjame, da je ta pravi. Ovire so zanj kot izzivi, ki jih mora premagati, in nikoli niso razlog za oklevanje na poti.

Četrta zahteva je strpnost do vseh oseb in okoliščin.

Učenec naj se izogiba vsakršni nepotrebni kritiki nepopolnosti in razvad ter naj si raje prizadeva razumeti vse, kar pride pod njegov nadzor. Kakor sonce ne odreče svoje svetlobe hudobnim in zlobnim, tako jim tudi on ne sme odreči inteligentnega sočutja. Če se učenec sreča s težavami, ne sme zapravljati svoje moči za kritiko, temveč se mora vdati nujnosti in iskati, kako bi lahko nesrečo spremenil v dobro. Na mnenja drugih ne gleda samo s svojega stališča, temveč se poskuša postaviti v položaj svojega tovariša.

Peta zahteva je nepristranskost v odnosu do življenjskih zadev.

V tej zvezi govorimo o »zaupanju« in »veri«. Okultni študent se s to vero obrne na vsako osebo in vsako bitje in po njej deluje.

Nikoli si ne reče, ko mu kaj rečejo: »Tega ne verjamem, ker je v nasprotju z mojimi trenutnimi mnenji.«

Namesto tega je v vsakem trenutku pripravljen preizkusiti in preurediti svoja mnenja in ideje. Vedno ostaja dovzeten za vse, kar se mu sooči. Prav tako zaupa v učinkovitost tega, česar se loti.

Plahost in skepticizem sta izgnana iz njegovega bitja. Če ima kakšen namen, verjame tudi v njegovo moč. Sto neuspehov ga ne more oropati te samozavesti.

Resnično je to tista »vera, ki lahko premika gore«.

Šesta zahteva je gojenje določene mirnosti. Učenec si prizadeva umiriti svoja razpoloženja, pa naj bodo polna žalosti ali veselja. Izogibati se mora skrajnostim, da bi se v zanosu vzpenjal v nebo ali se v obupu spuščal na zemljo, temveč mora nenehno nadzorovati svoj um in ga ohranjati uravnoteženega. Žalost in nevarnost, veselje in blaginja ga najdejo oboroženega.

Bralec teozofske literature bo tukaj našel opisane lastnosti pod imenom »šest lastnosti«, h katerim si mora prizadevati tisti, ki želi doseči iniciacijo.

Tukaj je pojasnjena njihova povezava z astralnim čutom, ki se imenuje dvanajstcvetni lotos.

Učitelj lahko da posebna navodila, ki povzročijo, da lotos zacveti; toda tukaj je, tako kot prej, razvoj njegove simetrične oblike odvisen od že omenjenih lastnosti. Kdor temu razvoju posveča malo ali nič pozornosti, bo ta organ oblikoval le v karikaturo njegove pravilne oblike. Določeno jasnovidnost te narave je mogoče gojiti tako, da te lastnosti usmerimo na njihovo zlo stran namesto na dobro.

Človek je lahko nestrpen, malodušen in prepirljiv do svojega okolja; lahko na primer zazna čustva drugih ljudi in se pred njimi bodisi umakne bodisi jih sovraži. To je lahko tako poudarjeno, da zaradi duševne hladnosti, ki jo izžareva iz mnenj, ki so v nasprotju z njegovimi, ne more prenesti poslušanja teh mnenj ali pa se obnaša na sporen način.

Desetlistni popkovni lotos

Obvladovanje čutnih vtisov

[14 manjka v besedilu]

Mentalna kultura, ki je pomembna za razvoj desetcvetnega lotosa, je še posebej občutljive vrste, saj gre tukaj za to, da se naučimo na poseben način obvladovati čutne vtise. Za jasnovidca je to še posebej pomembno na začetku, saj se lahko le s to sposobnostjo izogne viru neštetih iluzij in miselnih fatamorgan. Običajno človek sploh ni povsem prepričan, katere stvari prevladujejo nad njegovimi spomini in domišljanji. Vzemimo naslednji primer.

Primer

Nekdo potuje z vlakom in se ukvarja z mislijo. Nenadoma njegove misli zavijejo v povsem drugo smer. Nato se spomni izkušnje, ki jo je imel pred nekaj leti, in jo preplete s svojimi neposrednimi mislimi. Vendar ni opazil, da so se njegove oči obrnile proti oknu in jih je ujel pogled osebe, ki je podobna nekomu drugemu, ki je bil tesno povezan s spominjano izkušnjo. Ne zaveda se tega, kar je videl, in se zaveda le posledic, zato verjame, da je celotna zadeva nastala spontano. Koliko se v življenju zgodi na tak način!

Preigravamo stvari v svojem življenju, ki smo jih prebrali ali doživeli, ne da bi to povezali med seboj.

Nekdo na primer ne prenese določene barve, vendar se ne zaveda, da je to posledica dejstva, da je učitelj, ki se ga je bal pred mnogimi leti, nosil plašč te barve.

Nešteto iluzij temelji na takšnih asociacijah. Mnogo stvari prodre v dušo, ne da bi se utelesile v zavesti. ... nadaljujte z branjem ->

Vir: https://rsarchive.org/Books/GA010/English/MAC1909/GA010b_c01.html      

Rudolf Steiner 

Iniciacija in njeni rezultati - GA 10

Astralna središča

Eno bistvenih načel pristnega okultizma je, da naj tisti, ki se posveti njegovemu študiju, to počne le s popolnim razumevanjem; naj se ne loteva ali izvaja ničesar, česar ne bi videl in ne bi videl rezultatov. Okultni učitelj, ki daje osebi navodila ali nasvete, bo vedno začel z razlago tistih sprememb v telesu, duši in duhu, ki se bodo zgodile tistemu, ki išče višje znanje.

Tukaj bomo obravnavali nekatere od teh učinkov na dušo okultnega učenca, kajti le tisti, ki se zaveda tega, kar bo zdaj povedano, se lahko s popolnim razumevanjem loti praks, ki bodo vodile do spoznanja nadfizičnih svetov. Pravzaprav bi lahko rekli, da so le taki pristni okultni učenci. Pravi okultizem zelo odsvetuje vsako eksperimentiranje v temi. Kdor ne bo z odprtimi očmi prestal obdobja šolanja, lahko postane medij, vendar ga vsa takšna prizadevanja ne morejo pripeljati do jasnovidnosti, kot jo razume okultist.

Tistim, ki so na pravilen način izvajali metode (glede pridobivanja nadfizičnega znanja), ki so bile navedene v moji knjigi z naslovom Pot iniciacije,[1] se v tako imenovanem »astralnem telesu« (organizmu duše) zgodijo določene spremembe. Ta organizem je zaznaven le jasnovidcu. Lahko ga primerjamo z bolj ali manj svetlečim oblakom, ki ga zaznamo sredi fizičnega telesa, in v tem astralnem telesu postanejo vidni impulzi, želje, strasti in ideje.

Čutni apetiti se na primer kažejo kot temno rdeči izlivi določene oblike; čista in plemenita misel se izrazi v izlivu rdečkasto-vijolične barve; jasna predstava logičnega misleca se bo pojavila kot rumena figura z dokaj ostrimi obrisi; medtem ko se zmedena misel motnih možganov kaže kot figura z nejasnimi obrisi. Misli ljudi z enostranskimi in trdno določenimi pogledi se bodo zdele ostre v svojih obrisih, a negibne; medtem ko se misli ljudi, ki so dostopni drugim stališčem, kažejo kot gibljive, z različnimi obrisi.

Bolj ko učenec napreduje v svojem psihičnem razvoju, bolj bo njegovo astralno telo postajalo pravilno organizirano; pri osebi, katere psihično življenje je nerazvito, ostaja slabo organizirano in zmedeno. Vendar pa lahko jasnovidec v takšnem neorganiziranem astralnem telesu zazna obliko, ki jasno izstopa iz svojega okolja. Razteza se od notranjosti glave do sredine fizičnega telesa. V določenem smislu se zdi kot neodvisno telo s posebnimi organi.

Ti organi, ki jih bomo sedaj obravnavali, obstajajo v naslednjih delih fizičnega telesa:

prvi med očmi; drugi v grlu; tretji v predelu srca; četrti v tako imenovanem želodcu; peti in šesti pa se nahajata v trebuhu.

Takšne oblike so strokovno znane kot "kolesa" (ČAKRE) ali "LOTOSOVI CVETOVI".

Tako se imenujejo zaradi njihove podobnosti s kolesi ali cvetovi, seveda pa je treba jasno razumeti, da se takega izraza ne sme uporabljati bolj dobesedno kot takrat, ko pljučne režnje imenujemo "krila". Tako kot vsi vemo, da tukaj v resnici ne govorimo o "krilih", je treba vedeti, da v zvezi s "kolesi" govorimo zgolj figurativno. Ti "lotosovi cvetovi" so trenutno pri nerazviti osebi temne barve in brez gibanja – negibni. Pri jasnovidcu pa so videti, kot da so v gibanju in svetleče barve. V mediju se zgodi nekaj podobnega, čeprav na drugačen način; vendar tega dela teme zdaj ni mogoče nadaljevati.

Takoj ko okultni učenec začne s svojimi praksami, lotosovi cvetovi najprej postanejo svetleči; kasneje se začnejo vrteti. Takrat se začne sposobnost jasnovidnosti.

Kajti te "rože" so čutila duše in njihovo vrtenje razkriva dejstvo, da je človek sposoben zaznavati v nadfizičnem svetu. Nihče ne more videti ničesar nadfizičnega, dokler na ta način ni razvil svojih astralnih čutov.

Čutilni organ, ki se nahaja v bližini grla, omogoča jasnovidno zaznavanje misli druge osebe in prinaša tudi globlji vpogled v resnične zakone naravnih pojavov.

Organ, ki se nahaja blizu srca, omogoča jasnovidno znanje o čustvih druge osebe. Kdor ga je razvil, lahko opazuje tudi nekatere globlje moči pri živalih in rastlinah.

S pomočjo organa, ki leži v želodcu, pridobimo znanje o sposobnostih in talentih človeka: s tem lahko tudi vidimo kakšno vlogo igrajo v naravi živali, rastline, kamni, kovine, atmosferski pojavi itd.

Organ, ki se nahaja v grlu, ima šestnajst "cvetnih listov" ali "naper"; tisti, ki je v predelu srca, jih ima dvanajst; tisti, ki je v želodcu, jih ima deset.

Določene dejavnosti duše so povezane z razvojem teh čutnih organov in tisti, ki jih izvaja na določen način, prispeva k razvoju zadevnih astralnih organov. Osem od šestnajstih cvetnih listov "lotosa" se je razvilo že v zgodnejši fazi človeške evolucije, v daljni preteklosti. K temu razvoju človek ni prispeval ničesar. Imel jih je za dar narave, ko je bil še v sanjavem, otožnem stanju zavesti. Na tej stopnji človeške evolucije so bili že aktivni. Način njihovega delovanja pa je bil združljiv le z že omenjenim otožnim stanjem zavesti. Ko je zavest postajala svetlejša, so cvetni listi postali zatemnjeni in so umaknili svojo aktivnost.

Ostalih osem je mogoče razviti z zavestno prakso, nato pa celoten lotos postane tako svetel kot aktiven. Pridobitev določenih sposobnosti je odvisna od razvoja vsakega od teh cvetnih listov. Vendar pa je, kot je že bilo prikazano, mogoče zavestno razviti le osem od njih; Ostalih osem se ponovno pojavi spontano.

Šestnajstlistni grleni lotos

Osem funkcij duše

Njihov razvoj se zaključi na naslednji način. Človek se mora skrbno in pozorno posvetiti določenim funkcijam duše, ki jih običajno izvaja malomarno in brez pozornosti. Takšnih funkcij je osem.

Prva je odvisna od načina, kako sprejemamo ideje. Ljudje se običajno pustijo voditi zgolj po naključju. Slišijo to in ono, vidijo eno in drugo, na čemer utemeljujejo svoje ideje in če je tako, ostane šestnajst cvetnih listov lotosa precej mlačnih. Šele ko človek v tej zadevi vzame svojo izobrazbo v svoje roke, začne resnično delovati. Vse predstave je treba varovati s tem namenom. Vsaka ideja bi morala imeti določen pomen. V njej bi moral videti določeno sporočilo, delček znanja o stvareh zunanjega sveta in se ne sme zadovoljiti s predstavami, ki nimajo takega pomena. Svoje duševno življenje bi moral upravljati tako, da postane ogledalo zunanjega sveta, in svojo energijo usmeriti v izgon napačnih idej.

Druga od teh funkcij se na podoben način ukvarja z nadzorom sklepanj. Sklepanja je treba sprejemati šele po dobro utemeljenem in temeljitem premisleku tudi o najbolj nepomembnih točkah. Vsa nepremišljena dejanja, vsa nesmiselna dejanja je treba odložiti daleč stran od duše. Za vse je treba imeti dobro premišljene razloge in nikoli ne smemo storiti ničesar, za kar ni resnične potrebe.

Tretja funkcija se nanaša na govor. Okultni učenec naj izreče le tisto, kar je smiselno in namensko. Vsako govorjenje zaradi govorjenja ga odvrača od njegove poti. Izogibati se mora običajnemu načinu pogovora, pri katerem se o vseh mogočih stvareh, neizbranih in raznolikih, govori skupaj. Pri tem pa se ne sme izključiti iz občevanja s svojimi soljudmi. Prav v takšnem občevanju naj bi njegov pogovor pridobil na pomenu. Vsakomur odgovori, vendar to stori premišljeno in po skrbnem premisleku o vprašanju. Nikoli ne govori brez utemeljitve za to, kar reče. Prizadeva si, da ne bi uporabil ne preveč ne premalo besed.

Četrta funkcija je uravnavanje zunanjega delovanja. Učenec si prizadeva usmerjati svoja dejanja tako, da se ujemajo z dejanji njegovih bližnjih in posebnostmi njegovega okolja. Zavrača vsa dejanja, ki motijo druge ali so v nasprotju s tistimi, ki so običajno okoli njega. Trudi se ravnati tako, da se njegova dejanja harmonično ujemajo z njegovim okoljem, njegovim življenjskim položajem in tako naprej. Kjer ga k dejanju prisili kakšna zunanja sugestija, skrbno premisli, kako se lahko najbolje odzove. Kjer je sam svoj gospodar, z največjo skrbnostjo pretehta učinke svojih metod delovanja.

Peta dejavnost, ki jo je treba tukaj omeniti, je upravljanje celotnega življenja. Okultni študent si prizadeva živeti v skladu z naravo in duhom. Nikoli se ne prenagli, tudi nikoli ni lenoben. Lenobnost in odvečna dejavnost sta mu enako oddaljeni. Na življenje gleda kot na sredstvo za delo in živi v skladu s tem. Uredi si navade in neguje zdravje, tako da je rezultat harmonično življenje.

Šesta se ukvarja s človeškim prizadevanjem. Študent preizkuša svoje sposobnosti in znanje ter se obnaša v luči takšnega samospoznanja. Trudi se, da ne bi storil ničesar, kar presega njegove moči; a tudi ne bi opustil ničesar, za kar se mu zdi, da je notranje primerno. Po drugi strani pa si postavlja cilje, ki se ujemajo z idealom, z visoko dolžnostjo človeškega bitja. Ne gleda nase zgolj napol nepremišljeno kot na kolo v ogromnem stroju človeštva, temveč si prizadeva razumeti njegove probleme, pogledati onkraj trivialnega in vsakdanjega. Tako si prizadeva vedno bolje in popolneje izpolnjevati svoje obveznosti.

Sedma sprememba v življenju njegove duše se nanaša na prizadevanje, da se iz življenja nauči čim več. Nič ne mine pred učencem, ne da bi mu dala priložnost, da si nabere izkušnje, ki so mu dragocene za življenje. Če je kaj storil narobe ali nepopolno, mu to kasneje ponudi priložnost, da to ustrezno popravi ali izpopolni. Če vidi druge, kako ravnajo, jih opazuje s podobnim namenom. Iz izkušenj poskuša zbrati bogat zaklad in se z njimi vedno pozorno posvetovati; pravzaprav ne bo storil ničesar, ne da bi se ozrl nazaj na izkušnje, ki mu lahko pomagajo pri njegovih odločitvah in dejanjih.

Osma je sledeča: učenec se mora od časa do časa ozreti vase, se poglobiti vase, se skrbno posvetovati s samim seboj, graditi in preizkušati temelje svojega življenja, pregledati svojo zalogo znanja, premisliti o svojih dolžnostih, pretehtati vsebino in cilj življenja in tako naprej. Vse te zadeve so bile že omenjene v knjigi Pot iniciacije (glej stran 7); tukaj so zgolj povzete v povezavi z razvojem šestnajstcvetnega lotosa.

S pomočjo teh vaj bo postajal vedno bolj popoln, saj je od takšnih praks odvisen razvoj jasnovidnosti.

Na primer, bolj ko človek misli in izgovarja tisto, kar se ujema z dejanskimi dogodki zunanjega sveta, hitreje bo razvil to sposobnost.

Kdor misli ali govori karkoli neresničnega, ubije nekaj v kali šestnajstcvetnega lotosa.

Resnicoljubnost, pokončnost in poštenost so v tej povezavi oblikovalne, laž, simulacija in nepoštenost pa so uničujoče sile.

Učenec mora spoznati, da niso potrebni le "dobri nameni", ampak tudi dejanska dejanja.

Če mislim ali rečem karkoli, kar ni v skladu z resnico, ubijem nekaj v svojih astralnih organih, čeprav sem verjel, da govorim ali mislim iz zelo dobrih namenov.

Tukaj je tako kot pri otroku, ki se mora opeči, če pade v ogenj, četudi se je to morda zgodilo iz nevednosti.

Regulacija zgoraj omenjenih dejavnosti duše na opisani način omogoča, da šestnajstcvetni lotos žari v sijočih odtenkih in mu daje določeno gibanje. Vendar je treba opozoriti, da se znaki jasnovidnosti ne morejo pojaviti, preden je dosežena določena stopnja tega razvoja. ... nadaljujte z branjem ->

Pozdravljeni!

Vsebina je prirejen prevod prve tretjine radijske oddaje na kanalu Kelios iz lanskega leta (pomlad 2024), katere gost je bila Loretta Martello, ki smo vam jo predstavili v lanskih decemberskih novicah, skozi katere smo obravnavali njen pogled na štiri Adventne Tedne in Trinajst Svetih Noči. Naslov rubrike oddaj na Radiu Gamma 5 se glasi Zapiski iz Antropozofije in ostalega Sveta.

Vsebino Svet medčloveških ali medosebnih odnosov v smislu srečati sebe zato, da bomo zmogli srečati sočloveka, smo obravnavali z namenom globljega spoznavanja duševnega sveta, v katerega smo kot Duh oblečeni. Človek, spoznaj se in odkril boš kaj, kako, zakaj in kdo vse v tebi živi ter skozte deluje! Bolj kot se bomo poznali, lažje bomo odkrivali vzroke naših nesvobod kot odmikov od vsestranskega ali večplastnega ravnovesja, veliko bolj bomo učinkoviti pri odpravljanju le-teh in motivirani v procesih krepitve Duha ali razpiranja Zavesti skozi delo na sebi. Duh kot Božanstvo je Bitje ali Zavest, ki v nas kot celoti prevzgaja fizično-snovne, eterske in duševne nesvobode, ki živijo in delujejo tudi in predvsem v bolj ali manj skaljenih medosebnih odnosih.

Duševni, eterski in fizično-snovni svet uvrščamo v Naravo, nas kot Duha pa kot ravnokar povedano, v Božji ali Božanski Svet bivanja. Skozi poznavanja sebe kot celote in dela na sebi v obliki krepitve Duha, nam bo veliko lažje prepoznati in držati na povodcu ter ščasoma tudi prevzgojiti vzorce ali dvojnike (sile Ega so polarnost našemu Duhu), ki živijo in delujejo predvsem v nezavednem (trebušna votlina) in podzavednem v prsnem košu. Le-ti nam jo najraje zagodejo ali nas napadajo, ko smo utrujeni ali bolni, ko najmanj pričakujemo, ko smo v stanju šibkejšega Duha, saj vedo, da lahko z majhnimi zamahi napravijo veliko škode.

Ne pozabimo, da je vsota vseh dvojnikov, ki jih gostimo in delujejo iz našega nezavednega in podzavednega v resnici naš Ego ali Nižji jaz. Izza njega pa tkejo, ne ravno za naše dolgoročno in večplastno dobro trije generali Temé kot Antikrista (Lucifer, Ahriman in Azura), ki so nosilci Angelske, Nadangelske ter Arhaj Zavesti, zatorej izredno izurjeni motilci ali zaviralci razpiranja človeške Zavesti.

V primeru, da mislimo, ali smo povsem prepričani, da moči ali Bitja Temé ne obstajajo, jim puščamo, dovoljujemo svoboden prostor delovanja. Frontalno ali neposredno bojevanje z njimi je že v naprej izgubljeno, saj imamo opraviti z zavestmi padlih Angelov, Nadangelov in Arhajev ter z njihovimi v nas živečimi borci-dvojniki. V primeru, da jih poznamo in se zavedamo njihovega delovanja, bi se jim še lahko zoperstavili, se vsaj zaščitili skozi moči Ljubezni, svobodnega razmišljanja, čutenja in delovanja. Svobodno pomeni, da nas v nekaj pravega, resničnega in dobrega nihče ni prisilil, da to ne počnemo iz računice, temveč svobodno v ljubezni ne glede na končni izzid.

Dovolite, da vas spomnim, da ne obstaja le Ljubezen in da Temà nikakor ni le pomanjkanje Svetlobe, temveč druga realnost ali Bitje, tudi Princa Temè in Svetlobe-neprave Svetlobe. Ne pozabimo niti tega, da je prva naloga ali celo skrb zmikavta ta, da nas prepriča, da verjamemo, da on ne obstaja. A v primeru, da ga odkrijemo, presenetimo na delu ali prižgemo luč oz. ga kot Duh dovolj navzoče tudi prepoznamo, mu bo v istem trenutku vsaj polovica moči odvzeta.

Kot smo lahko razumeli, ne moremo več brezskrbno opazovati krhanje medosebnih odnosov in se izgovarjati, da smo vse to zgolj mi ali jaz, da se v življenju nikakor ne zmoremo spremeniti ali osvoboditi določenih nesvobod ali celo, da so za naše tegobe kot odmike od Enosti, odgovorni le oz. predvsem drugi.

Verjamem, da smo se vsi nemalokrat celo dolga leta spoprijemali z določeno navado, odvisnostjo, čustvom, nezdravim vzgibom, miselnim vzorcem, ki mu v mnogih primerih nismo bili povsem kos, zato nas omenjene sile ali moči še dandanes občasno preganjajo ter vzniknejo v trenutku, ko smo vsaj delno na udaru in že oslabljeni skozi neko drugo življenjsko fronto ali bitko.

Se morebiti naš Ego ne želi, noče spreobrniti in nam kot Duhu preprečuje, da bi prevzgojili njegove v nas živeče dvojnike, in ali nismo obenem tudi šibkega Duha pri vzpostavljanju in vzdrževanju vsestranskega ravnovesja?

Le kdo in zakaj naj bi se v današnji peti Postatlantidski Anglosaški civilizaciji tako strateško in premeteno vklapljal v naše duševno življenje in napredek v razvoju Ozaveščene Duše, če ne ravno dvojniki in njijhovi ravnokar omenjeni vodniki? Morebiti smo le šibkega Duha oz. nedejavni, v smislu izvajanja vaj prevzgoje duše in krepitve Duha ali celo, da izbrane vaje niso najbolj primerne, prilagojene nam kot individualnim značilnostim oz. današnjemu človeku nosilcu Duha.

Težko verjamem, da bi omenjenim ciljem premostitve naših nesvobod lahko današnjemu človeku povsem služile starodavne ali celo mnoge New Age Iniciacije in z njimi povezane poti duhovnega razvoja. V tem primeru bi slabo lahko opisali kot dobro v nepravem času in prostoru. Kar je bilo najprimernejše nekoč in nekje, ko še nismo bili nosilci Duha, danes povsem verjetno temu ni več tako, še posebno v primeru, da tehnike dela na sebi niso bile prilagojene današnjemu človeku-nosilcu Duha.

Kaj porečete, se je v največjem Padcu človeštva Bitje ali Makrovesoljna Zavest Kristus za tri leta, tri mesece in tri dni spustila v Jezusa – Sina Človeka zato, da nas bi usmerjala v ravnokar omenjene Iniciacije ali Posvečenstva? Naj bo ravnokar povedano vsaj v razmislek.

Še nekaj, da tokrat ponovno ne pozabim omeniti: ”Karkoli se bo v bližnji ali daljni prihodnosti na Zemlji kot polju razpiranja človeških Zavesti nam kot posamezniku ali človeštvu dogajalo, odvijalo, ne zanemarimo vsakodnevne duhovne krepitve v procesih prevzgoje naših duševnih, eterskih in fizično-snovnih nesvobod. Vsekakor moramo delati tudi za prihodnost. Skozi tako disciplinirano in ciljano delo nas kot Duha, bomo v naslednjem življenju veliko hitreje odkrivali ali prepoznali naš cilj, poslanstvo, talente, s katerimi smo bili obdarjeni zato, da jih uporabimo za plemenite namene, geste iz ljubezni skozi svobodna dejanja in na notranjo pobudo ali skozi notranjo avtoriteto. Namreč, karkoli danes, tukaj in zdaj razmišljamo, govorimo, čutimo in udejanjamo s pravo budnostjo, navzočnostjo, čuječnostjo nas kot Duha, se bomo tega v naslednjem življenju veliko lažje in hitreje spomnili.

Ne glede na to, kje ali komu se bomo v naslednjem zemeljskem življenju rodili in živeli, bomo po poznavanjih Rudolfa Stenerja kot ustanovitelja in vodnika ali idejnega Očeta Antropozofije (Znanost o Duhu, ki si prizadeva duhovno v človeku povezati, združiti z duhovnim v Vesolju) živeli vsaj še enkrat v tokratni Anglosaški (Ozvezdje Ribi), pozneje pa še vsaj dvakrat v Slovanski civilizaciji kot vodniku človeštva v obdobju Vodnarja, dolgem 2160 let.

Že danes lahko vsaj delno spreminjamo individualno in kolektivno Karmo ter vidno in nevidno okolico skozi dovolj velike moči budnosti, čuječnosti nas kot Duha tudi skozi vsakodnevna opravila. Ali zmoremo nekaj podobnega udejanjati, poduhovljati vsaj nekaj minut na dan in temu namenjene moči tudi vsakodnevno povečevati, podaljševati?

Vse izvira iz Duha in v Duh se vse vrača. Duh ali Zavest je pravo zdravilo in zdravnik sedanjosti ter prihodnosti. Nikakor ni naključje, da so se v tretjem in četrtem Konciliju  v Konstantinopolisu toliko zavzemali izvzeti Duha iz človeka kot celote. Od takrat naprej (l. 869-870) naj bi postali le človek-duša oblečeni v snovno telo.

Ne pozabimo, da že postajamo in da bomo, bodo nekoč v daljni prihodnosti vsi, ki se ne bomo, ne bodo izgubili v procesih delitve Svetov, postali vsaj majhni Stvarniki.

Nekaj podobnega in še kako pomembnega se mnogim dogaja že danes, ko postajamo pravi Kristusovi pomočniki na način, da neresnico zunanjih avtoritet spreminjamo v resnico, tudi pravo Resnico: »Jaz Sem Pot, Resnica in Življenje.«

Franc Božjak

Vabim vas, da si preberete še vsebino Lorettinega pogleda srečanj sebe in soljudi skozi zakone esenskih ogledal. Morebiti ste nekaj podobnega že brali v delih ezoterika Grega Bradena, tokratne novice pa vam ponujajo antropozofski pristop zakonov vsaj treh ogledal. Verjamem, da bo za pokušino dovolj.

 

 

Elio, voditelj radijske oddaje: »V prvem delu srečanja, pogovora s teboj Loretta, bomo obravnavali temo Srečati sebe zato, da bomo zmogli srečati sočloveka skozi zakone sedmih ogledal.«

Loretta: »Začela bi s stavkom ali mislijo oz. vprašanjem Rudolfa Steinerja, ki je danes še kako aktualno, in sicer na kakšen način naj bi se prebudili in ostali budni, ko se nahajamo pred dušo druge osebe?Kako naj se naravnamo na dušo sočloveka?«

Najprej moramo v svoji duši ostati budni ali/in pridobiti čuječnost, navzočnost sebe kot Duha. V nasprotnem primeru ne bo mogoče, da bi dušo sočloveka resnično razumeli. Verjamem, da obravnavamo temo, ki je ravno v tem času človeške zgodovine še posebej pomembna in da boste temu tudi sami pritrdili. Namreč, kjerkoli se oblikujejo skupine ljudi ali skupnosti, se pričenja marsikaj pojavljati in dogajati.

V mislih imam izbruh Nižjega Jaza ali Ega v obliki ljubosumja, zavisti, rivalstva,…, kar pogosto privede do razbitja skupin, četudi pravih, dobrih in resnično dobronamernih skupnosti.

Res je, kot pravi sovoditelj odaje Corrado: »Dobro je, da meditiramo, molimo, se pogovarjamo, razmišljamo o tem, kar bi že morali poznati, pa vendar, izzivov ne bomo zmogli preseči, ne da bi dovolj ali zelo poglobljeno delali na sebi.«

Vsekakor, še vse preveč in nikakor ne po naključju projiciramo oziroma zrcalimo nekaj, kar je našega na nekoga drugega. To je zrcaljenje ali ogledalo nečesa, kar v sebi nismo zmogli prepoznati.

To je problem, ki nam ne omogoča pravega zedinjenja kot zveze, sloge, sožitja in kar bi danes vsekakor potrebovali.

Poglejmo si pravljico o Sneguljčici, ki predstavlja človeško dušo, ki se na koncu svoje poti mnogoterih preizkušenj znajde v kristalni krsti. Kaj naj bi pomenilo bivanje v kristalni krsti, preden jo obišče Princ, ki jo bo prebudil? Kristalna krsta pomeni vizijo ali videnje vseh ogledal ali zrcaljenj, ki sem jih, ki smo jih prepoznali. Vsa zunanja realnost nam pripada, zato smo preobrat ali zasuk zunanje resničnosti, ki živi v nas.

Moje Posvečenstvo se je dovršilo in Duša-Nevesta je pripravljena na srečanje z Ženinom ali Duhom. Govorimo o dolgotrajnem in pomembnem delu, s katerim moramo pričeti, saj se bodo v nasprotnem primeru oblikovale skupnosti, ki se bodo slej kot prej na neharmoničen način razdrle. Saj poznate svoja vsakodnevna partnerska soočanja: “Si napravil na ta način, si se res potrudil, jaz ne mislim tako, s tem se ne strinjam,....”

Resnično, potrebno bo spoznati, kdo je oseba-Duša ali maska, s katero imamo opraviti oz. kdo smo mi kot osebnost-Duša in mi kot individualnost-Duh. Zato, da se lahko dokaj dovršeno soočimo z dušo sočloveka, je prav, da se zavedamo pomena, že kar antičnega pravila, in sicer: »Človek, spoznaj se!«

Da bi se spoznali, obstaja veliko načinov ali prijemov. Starodavni Esenski način spoznavanja sebe je zakon sedmih zrcal, kot sedmih zrcaljenj, sedmih skrivnosti duše. Govorimo o sedmih ravneh poznavanja sebe, skozi katere lahko v sočloveku vidimo in obenem tudi spoznavamo, kdo smo, kdo v resnici sem.

PRVO OGLEDALO

Pričnimo s prvim zrcalom, ki je najlažje razumljivo, še najbolj enostavno, in sicer s tem, ali s tistim, kar je prisotno Tukaj in Zdaj. Kaj se dogaja s tem, kar je ta trenutek prisotno?

V primeru, da mi Elio reče: “Dober večer Loretta,” mu odgovorim: “Dober večer Elio.”

Če se mu nasmehnem, se tudi on nasmehne meni. To je aspekt, v katerem se v istem trenutku prepoznamo v nekom drugem. Lahko pa se zgodi, da ni vedno tako.

Na primer, četudi je neka oseba vedno vljudna, goji ljubeč odnos do drugih in je obenem še dobrohotna, velikodušna, je mnogi ne tretirajo na enak način. Ravno nasprotno, lahko jo celo maltretirajo.

To sem pogosto opazila na osebah z vsestransko dobro, čisto dušo, s katero so sodelavci grdo ravnali. Kaj bi to lahko pomenilo? Vsekakor imam v mislih bolj subtilen aspekt ogledala oziroma dejstvo, ki nam v tem primeru pogosto govori:

“Četudi ne ravnam grdo s sodelavci, me oni maltretirajo na podoben način, kot maltretiram samega sebe.”

V primeru, da prepoznam proces, ki se mi je že nekajkrat ponovil (kolegi v službi me kritizirajo, se nespoštljivo obnašajo), lahko vseeno razmišljam, da bo potrebno zamenjati službo. Pa vendar, čeprav sem spremenil delovni ambient, se mi pojavljajo enako neprijetni, morebiti še težji izzivi. Kaj se zatorej dogaja?

Življenje mi v svoji dobrohotnosti, naklonjenosti kaže ravno tisto, kar v sebi nočem ali ne zmorem videti, in sicer način, kako maltretiram sebe. V trenutku, ko to prepoznam, bodo tudi soljudje prenehali grdo ravnati z menoj.

DRUGO OGLEDALO

Drugo ogledalo se delno veže s prvim zrcaljenjem, nanaša pa se na naše sodbe oziroma na način, s katerim sodimo. Na primer, sem oseba, ki ljubi red in tudi živi v močeh reda, dogovorjenega urnika, srečujem pa osebe, ki živijo in ustvarjajo nered, ki venomer, dan za dnem zamujajo. Enako je s poštenostjo, ki je moja vrlina, srečujem pa večinoma nepoštene osebnosti.

Kaj naj bi to pomenilo?

Po vsej verjetnosti je v mojih globinah ali celo v nezavednem prisotna drža obsojanja kot moči, ki zlahka in neupravičeno sodijo osebe, ki niso takšne, kot sem jaz. To je nekakšen mehanizem kontrole, perfekcionizma, ki si na določen način prizadeva dominirati stvarem in trem sposobnostim duše (misliti, čutiti, delovati). Življenje mi zatorej prinaša naproti temu podobne osebe zato, da bom lahko raztopil ali obrusil moje moči strogosti, ki živijo v moji duši in mi ne dovoljujejo, da bi našel mir.

Ponavljajo se lahko tudi zato, da bi vedno materializiral situacije remija, neodločnosti, nemoči preseganja situacije, ki je nočem srečati. To je vsekakor del mene, tudi kot potreba po prevzgoji, spreobrnjenju omenjenih skritih moči oviranja razpiranja Zavesti.

To drugo ogledalo je podobno prvemu na način, da je bolj specifično ali natančno glede tega, kaj in kako sodimo, presežemo pa ga s posebnim ali dovršenim razvojem tolerance, s potrpežljivostjo, nevtralizacijo bodeče sodbe, saj moramo imeti vedno v uvidu, da duša bere dušo, podobno kot če bi v prsnem košu nosili zapis.

V primeru, da rečem: “Jaz sem perfekcionist,” bo druga oseba prebrala: “Jaz sem perfekcionist.”

Ko pa vidim zapisano: “Jaz s seboj slabo ravnam,” bom razumel, da se ta oseba maltretira in predvidel, da bi se kaj lahko zgodilo, da bo slabo ravnala tudi z menoj.

Pomembno je vedeti, da se vse, vse, kar sem, kar smo, zliva, preliva kot ozka struga reke v smer k drugim. Druge osebe mi ta tok vode vračajo, kar je vsekakor potrebno vedeti v primeru, da si želim ali bolje, prizadevam razpirati Zavest. To vsekakor ni lahko, saj obstaja mnogo ravni ali plasti duše, tudi tistih nezavednih. Ko presežemo eno, se pokaže ali vznikne druga plast, čemur sledi tretja plast kot moč ali sila itd. Pa vendar je to pot pridobivanja moči samospoznavanja, globokega poznavanja sebe, dokler se kot duša skozi plast za plastjo ne dokopljemo do srečanja s sinjemodrim Princem oziroma z našim Duhom, s seboj kot Duhom. Poti duše so poti, ki vodijo k srečanju z Duhom, k poroki Duše z Duhom.

TRETJE OGLEDALO

Oglejmo si tretje ogledalo, ki po mojem mnenju še najbolj pritiska, dreza ali zbada v tisto, kar se nas najbolj dotakne, saj je vezano na partnerske odnose. Imenuje se »nekaj« oz. tisto, kar mi je bilo odvzeto v smislu človeških odnosov.

Kaj mi je bilo torej odvzeto? Velikokrat se zgodi, da bi v mladosti želeli biti nekaj, kar pa nismo, namreč, niso nam bili dani pogoji, da bi razvili svoje pravo Bitje z vsemi talenti, sposobnostmi. To se v zglednih družinah, čeprav v dobrem upanju ali namenu velikokrat dogaja.

Kljub dobrim nameram smo na individualne sposobnosti, značilnosti in talente kot izražanja moči duše in Duha otroka nezadostno pozorni. Mnogokrat obstaja pomanjkanje ljubezni, nežnosti, pozornosti, razumevanja. ... nadaljujte z branjem ->

RUDOLF STEINER

BINKOŠTI

(iz OO 93 1a predavanja), Berlin, 23. maj 1904

Povzetek G. Lindemanna

Kar bom povedal, izhaja iz starodavne okultne tradicije. Seveda te teme danes ni mogoče izčrpno obravnavati in več kot ena stvar se bo resnično zdela neverjetna. Zato vas prosim, da na našo sedanjo konferenco gledate kot na takšno, na kateri ne trdimo, da bi kaj dokazovali, ampak preprosto pripovedujemo.

Ljudje danes praznujejo svoje praznike, ne da bi imeli najmanjšo slutnjo o tem, kaj pomenijo. V časopisih, ki so za velik del naših sodobnikov pravi in globok vir njihove kulture in razsvetljenja, beremo najrazličnejše članke o teh praznikih, ne da bi se pisci zavedali, kaj tak praznik pomeni. Civilizacija, ki je tako izgubila vsako tradicijo časa, v katerem so takšni prazniki nastali, ne more več razumeti tistih, ki so sposobni črpati iz najstarejše modrosti. Danes bi rad podal nekaj namigov o zametku enega od teh praznikov, praznika Binkošti.

Binkošti so eden najpomembnejših in najtežje razumljivih praznikov.

Kot je ugotovljeno v krščanski zavesti, spominja na spust Svetega Duha. Ta dogodek nam je opisan kot čudež, čudovito dejstvo, to je, da je bil Sveti Duh izlit na Kristusove učence in Apostole, tako da so začeli govoriti v vseh narečjih in jezikih, z drugimi besedami, našli so način, kako se vriniti v vsako srce in so lahko govorili glede na inteligenco vsakega človeka. To je eden od pomenov tega praznika. Če pa ga želimo temeljito razumeti, moramo iti veliko globlje. Binkošti kot simbolni praznik morajo biti povezane z nečim, kar spada med najsvetejše dobrine človeštva in je povezano z njegovimi najglobljimi skrivnostmi; prav zato je tako težko govoriti o Binkoštih. Danes bi rad razložil nekaj o tem, kaj v resnici je simbol Binkošti, kaj predstavlja njegovo osnovo in notranji pomen. To skrivnost je mogoče prebrati v rokopisu, ki je v lasti Vatikana, kjer ga ljubosumno varujejo. V tem rokopisu pravzaprav ni ničesar o Binkoštih, govori pa o tem, kar ta praznik pomeni kot zunanji simbol.

Tega rokopisa ni videl nihče, ki ne bi bil posvečen v najgloblje skrivnosti katoliške cerkve ali ki ga ne bi mogel brati v astralni luči. Njegov izvod je v lasti osebe, ki je svetu zelo malo znana, a zdaj postaja zanimiva za radovedne zgodovinarje. Lahko bi tudi rekel, da ta oseba tega izvoda ne "poseduje", ampak ga je "posedovala", toda s tem bi vzbudil nekaj radovednosti, zato pravim, da tak izvod poseduje "grof Saint-Germain"[1]. O tej temi bi rad mimogrede nekaj povedal v skladu s teozofskim pojmovanjem. Nato bomo spregovorili o tem, kar je tesno povezano z evolucijo, z načinom čutenja človeštva v poatlantski dobi. Veste, da je človek v lemurijski dobi, torej v tretji rasi, prejel obliko, v katero je oblečen danes. Nosil jo je v atlantski dobi in jo nosi še danes v peti dobi. Tisti, ki poznajo moja predavanja o Atlantidi[2], se bodo spomnili, da je bil spomin na tisti čas med starimi Grki še vedno živ in na dva toka, ki sta na različne načine vplivala na psiho pete rase, kot skrite in pogosto nasprotujoče si sile; toka, ki bi ju lahko po eni strani označil kot tok, ki v najčistejšem smislu vtisne tisto, čemur pravimo indijska in južnoevropska kozmološka koncepcija.

Ves poznejši judovski in krščanski koncept vsebuje nekaj od tega pojmovanja, a nekaj, kar se je po drugi strani v naši Evropi pomešalo z drugačnim pojmovanjem, prav s tistim, ki ga najdemo pri starih Perzijcih in ga lahko ponovno najdemo, če ne poslušamo kaj nam govorijo antropologi, etimologi itd., ampak se v zadevo poglobimo. In potem ugotovimo, da nekaj od tega sega proti zahodu vse do Evrope. Glede omenjenih dveh tokov bi lahko rekel, da kažeta na dve pomembni in bistveni intuiciji, ki predstavljata njun temelj. Prva se je najbolj jasno razkrila zelo starodavnim Rišijem, ki so sestavili Indijske Vede. Njim se je odprla intuicija bitij, ki so veliko višja od nas ljudi, intuicija tako imenovanih Dev[3]. Kdor sledi okultni disciplini in lahko razišče to področje, ve, kdo so Deve: oni so Entitete, čisto duhovna bitja, živijo v astralno-elementarnem svetu, imajo dvojno naravo. ... nadaljujte z branjem ->

https://www.lorettamartello.it/2025/03/

Spomin na Mojstra mojstrov, 100 let po njegovem prestopu praga

"Med tisoči radovednih vprašanj, ki so se mi porajala po glavi, ko sem bil majhen, je bilo eno tole: zakaj kresničke oddajajo svetlobo?

Kdo so kresničke? In zakaj sem jaz "kdo" in ne "kaj"?"

Vse, o čemer govori Rudolf Steiner, je »kdo« in ne »kaj«. Duh živi v vsem in edina esenca vsakega bitja (celo kamen je bitje, celo bilka trave, celo oblak) pripada Duhu. Torej gre za »kdo«, vsaka ustvarjena stvar ima svoj namen in spoštovanja vredno mesto na tem našem planetu in v vesolju.

Rudolf Steiner uči, da se kresničke pojavljajo na koruznih poljih na dneve svetega Janeza, tistega, ki je krstil Jezusa in nato dovolil, da se je Kristus spustil nadenj. In Kristus pravzaprav pomeni »prinašalec luči«.

Sveti Janez se je rodil 24. junija, ko Sonce (Kristus-Sonce) doseže najvišjo točko na nebu in Zemlja prejme največ svetlobe.

Kot otrok sem oboževal kresničke v jasnih poletnih nočeh, ko je bila zemlja še naravno obdelana in je bilo nebo jasno. Kdo so kresničke? Za ljudi so predstavitev tega, kar vidijo živa bitja v drugih svetovih, ko poleti pogledajo na naš planet: luč, ki se prižge v dneh solsticija. Kresnice človeka spominjajo, kakšna je bila Zemlja v tistih časih, gledano iz vesolja.

Rudolf Steiner je dal odgovore na vprašanja, na katera mi nihče ni znal odgovoriti, in odgovori so bili tako konkretni kot duhovni. Nič v njegovih besedah ni bilo videti brez realistične skladnosti. Ti odgovori so v mojo dušo položili opeke velike Hiše, iz katere vse izvira.

Moje potovanje z antropozofijo se je začelo pred mnogimi leti, ko se mi »po naključju« znašla v rokah knjiga z naslovom Čebele, ki jo je napisal avtor Rudolf Steiner.

To knjigo sem prebrala v enem dihu in od tistega dne naprej sem se odločila, da se ne morem odpovedati temu dragocenemu viru okultnega znanja.

Leta sem preučevala knjige, da bi našla "nekaj", ne da bi točno vedela, kaj. Oboževala sem veliko knjig in veliko avtorjev, a na koncu sem vedno imela občutek, da nisem našla tistega, kar sem iskala.

Celo najglobljim analizam in raziskavam je manjkalo tisto načelo, iz katerega lahko izhaja smisel človekovega življenja in vsega okoli nas.

Ko sem brala in iskala odgovore na tisto, kar je vedno trkalo na vrata mojega uma in srca, me je prevzela nenavadna tesnoba, in ko sem srečala Rudolfa Steinerja, sem vedela, da sem vedno iskala antropozofijo. Živela je v meni kot gotovost, ki sem jo vedno poznala, a je bil potreben nekdo, kot On, ki nam jo je dal, da jo je v meni ponovno prebudil.

Ko sem prebrala knjigo o čebelah, sem začutila mir. Mir duše, ki je končno našla, kar je iskala, mir, ki človeku omogoča razvoj vere, upanja in ljubezni, mir tistih, ki končno začutijo mir.

Tako sem začela spoznavati antropozofijo in tistega prav posebnega človeka, ki nam jo je prinesel. Njegova besedila so me takoj navdušila, saj v njih ni bilo obljube lahkih rajev, ni bilo prošnje, da bi ostali pri miru v meditaciji, da bi dosegli ekstazo, ki zadovolji samo sebe, ni bilo lahkotnosti v govorjenju o Duhu.

Kar me je navdajalo z občutkom domačnosti, je bilo dejstvo, da je govoril o čebelah, kresničkah, blatu, lesu, kamenju in neštetih drugih stvareh, kot da bi bilo vse prežeto z dragoceno Svetlobo. ... nadaljujte z branjem ->

Dragi prijatelji, V teh dneh, ko se dogajajo Misteriji zmage Luči, vam pošiljamo najboljše želje. Velika Noč je »prehod«, globoka preobrazba, ponovno rojstvo in prenova za tiste, ki se odločijo živeti v svobodi Jaza in v Moči Ljubezni. Vsem želim Sveto Veliko Noč Vstajenja.

Velika Noč kot Iniciacija

Beseda radost pomeni, da se duša združi z duhom. Duša se odpre kot kelih in duh vstopi vanjo. To je Velika Noč. Velika Noč etericnega Kristusa ni vec Križ, temvec Radost.

Že zdavnaj bi morali preseci prizor križanja Kristusa. Morali bi ga prepoznati, si ga predstavljati kot Vstalega v vecnem telesu, kajti od tam naprej se zacne za nas ljudi možnost te radosti, možnost, da se naša duša napolni s Kristusovim delovanjem. Pred dva tisoc leti je bila Velika Noc zmaga nad smrtjo, danes pa pomeni dar radosti. Ste prepricani, da ste že doživeli radost, ko je duša polna duha? Velika Noc kot Posvecenstvo Jezus se je uspel spustiti z nepopisnim pogumom, s pomocjo Marije, ki mu je sledila in z delovanjem Kristusa od zgoraj. A vendar to ni le cudež, temvec je CUDEŽ NAD CUDEŽI. Cudež je, ce se Luc zgosti in postane materija. Toda, da se materija spet vrne in postane Luc, to je cudež vseh cudežev. In ravno to se je zgodilo na Veliko Noc. Ko je v nedeljo zjutraj vstal, se ga je Magdalena hotela dotakniti. Ker pa je bilo tisto Telo Svetlobno Telo, ki se je dvigovalo in ga je Magdalena vlekla navzdol, jo On tako nekako nagovori: »Ne dotikaj se me, kajti moram se dvigniti v Hišo Oceta!« Napraviti je moral red v celotnem Vesolju in se ponovno vrniti na Zemljo. Kar bi lahko pomenilo, da se Sveto Hostijo ali Duhovno Obhajilo lahko prejme le na Veliki ponedeljek (prava Velika Noc).

(Sveto pismo, slov. stand. prevod; Jezus se prikaže Mariji Magdaleni, /Jn 20,16-18/, Mr 16,9-11/)

CELOTNA VELIKA NOC JE KRŠCANSKO POSVECENSTVO, KI TRAJA TRI DNI IN OSEM UR.

Skupaj torej osemdeset ur. Vse iniciacije ponavadi trajajo tri dni in osem ur. Matematika pravi, da se Velika Noc v resnici ZAKLJUCI V PONEDELJEK ZJUTRAJ OB TREH, tocno takrat, ko Jezus prepove Magdaleni, da bi se ga dotaknila.

ZACETEK PA JE V CETRTEK OB DEVETNAJSTI URI. In zakaj gremo v nedeljo k Svetemu Obhajilu?

PRAVA VELIKA NOC JE TOREJ V PONEDELJEK.

Nekoc so to vedeli, zato je ponedeljek še vedno ostal praznik - praznik Angelov. K Svetemu Obhajilu naj bi šli v ponedeljek, ne pa v nedeljo, ce že moramo izbirati. Lahko bi šli še v vecje podrobnosti vsega, o cemer smo danes govorili. To se lahko izpelje, vendar pustimo nekaj še za drugic. Danes sem hotel prikazati bistvo vsega skupaj, kajti ponavadi vzamemo vsakega po en košcek in ravno zato obstaja velika nevarnost, da bi se izgubili v podrobnostih. Po Veliki Noci nas caka Vnebohod, o njem pa nismo rekli nicesar. Še štirideset dni je do Vnebohoda in v tem casu nas Kristus vsakoletno notranje poucuje. Potem je še deset dni do Binkošti in še nekako mesec ali dva do Sv. Janeza Krstnika. Po Sv. Janezu se Sonce zacne umikati. Kot ste lahko opazili, smo naredili cel krog skrivnosti Svetlobe, ki se zacne z januarjem in konca na dan Janeza Krstnika. Potem se dnevi pricnejo krajšati in vstopamo v skrivnosti casa. Vsako leto to ponavljamo in postopoma ozavešcamo zunanje, predvsem pa notranje ritme. Vprašanja slušateljev • Kaj se dogaja z našo svobodno voljo? Ce naše svobodne volje ne uporabljamo, se pogrezamo navzdol. Lahko pa na sredini poti z našo svobodno voljo obrnemo krivuljo navzgor in ne padamo vec. To se imenuje spreobrnjenje. Podobno, kot med vožnjo z avtomobilom. Vozimo in spoznamo, da smo zgrešili pot, zato se obrnemo in odpeljemo nazaj. Torej, mi prihajamo do tu, vsak dan se spušcamo, spušcamo, in v nekem trenutku recemo dovolj, zdaj se bomo vrnili gor in se spreobrnili. • Od kod izvira tisto Zlo, ki se pridruži duši na drugi stopnici? To Zlo se imenuje Lucifer ali prinašalec Svetlobe, toda neresnicne svetlobe. • Kaj se zgodi s tistimi, katerih pot gre le navzdol? Po vsej verjetnosti bodo postali demoni. • Ali bodo imeli možnost, da se vrnejo? Prva možnost nam je ponujena sedaj, potem bomo imeli še dve možnosti. Ob koncu vseh casov ali ob koncni sodbi bomo vsi morali ostati, vsak na svoji strani. Ali bomo sinovi Vstajenja ali pa izgubljeni sinovi? Ce gremo le navzdol in se nocemo vrniti, bomo sami sebe izkljucili iz evolucije. Z Jaz-om se lahko odlocimo in tudi dolocimo, zato lahko izbiramo. Vedno se lahko odlocimo, kateremu gospodarju bomo služili. Ne pozabimo, da moramo postati bitja - prinašalci ljubezni in svobode. Nekoc bomo vsi postali Eno, razen izgubljenih sinov. • Ali obstaja meja, ki jo moramo prestopiti, da bo duša dokoncno pogubljena? Zaenkrat še ne. Ko pa bosta zapravljeni še preostali dve priložnosti, ki jih duša ne bo prepoznala, bo duša za vedno izgubljena. Ce se duša sedaj izgubi, pomeni, da je izgubljena le za ciklus ali obdobje, ki ga trenutno živimo na Zemlji. Potem nas cakajo preizkušnje in skušnjave še na bodocem Jupitru. Bodo ali bomo kot Angeli takrat uspeli spreobrniti demone? Kakšen izmed njih se bo vsekakor spreobrnil. Potem imamo še ciklus Venere, kjer bodo nekateri Nadangeli padli, drugi pa se bodo lahko rešili in tako naprej vse do konca. • Koliko casa traja en ciklus? Cas potuje z leve strani, na desni pa se zakljuci. To so argumenti, ki nas lahko napravijo panicne. Kako lahko živimo brez casa? Danes je to težko razumeti, zato je bolje, da o tem ne govorimo. Ali se lahko živi brez snovnega tridimenzionalnega sveta? Ko bo zakljucena inkarnacija sedanje Zemlje, ne bo vec prostora, ne bo vec materije, ne bo vec obstajalo zgoraj, niti spodaj, dolžina niti širina. Ne bo vec prostora, kot ga mi razumemo danes. Prostor bo postal = živeti v svetu živih oblik. Si lahko to vsaj zamislimo? • Kdo bo pomagal padlim živalim, rastlinam in mineralom, kameninam, kovinam? Clovek, se razume. Imamo štiri velike dolgove, in sicer do živali, rastlin, do mineralov in enega do cloveka. Dolg, ki ga imamo do cloveka, je dolg, ki ga imamo do Jezusa. Ali smo že placali Golgoto? Zaenkrat je nismo, to nam bo obracunano takrat, ko bomo tudi mi nosili križ, kot ga je nosil Simon iz Cirene. Imamo pa tudi dolg do cloveka. A to so že bolj težke misli. S tem se odpre poglavje o odgovornosti, ki jo nosi clovek. Vsi zemeljski svetovi cakajo, da zacnemo odplacevati omenjeni dolg. Na zacetku so bili vsi svetovi povsem povezani z omenjenimi stvaritvenimi silami. Ko pa je clovek razvil samozavedanje, je narava v naših rokah in caka, da bomo placali svoj dolg. Mi pa naravo še naprej le izkorišcamo in tako samo še povecujemo svoj dolg in odgovornost. Narava, ki je prepojena z modrostjo, nas neprestano »vlece za rokav,« skozi potrese, poplave, suše, vulkanske izbruhe. No, in kakšen je v resnici naš dolg do rastlin, do živali? Dolg je lahko samo ideja, koncept. Kaj pa se dogaja v ozadju in kaj moramo postoriti mi? Zelo malo ljudi na svetu razmišlja o tem. Eden izmed tistih, ki so najbolj jasno videli, kaj je treba narediti, je bil Rudolf Steiner, ki je do potankosti razumel, kaj je clovek dolžan storiti. Potem imamo dolgove do Angelov, Nadangelov, Arhajev, do elementarnih bitij, do Jaza Zemlje in še bi lahko naštevali. Polni smo dolgov in odgovornosti. Ko nam bodo jasni vsi dolgovi, ki jih moramo poravnati, ne bomo vec mirno spali. Mi le mislimo, da živimo kot gospodje, a vendar se ves ta cas zaradi neplacanih dolgov nabirajo obresti, ki jih bo nekoc potrebno odplacati. Ko pridemo do angelske zavesti, takrat placujemo dolg do živali. Ko zmoremo priti do zavesti Arhangela, se šele lahko zavedamo ,kako bomo odplacali dolg do rastlin. Ko pa bomo kot cloveštvo prišli do zavesti Arhajev, torej do Oceta, takrat bomo vedeli, kako odslužiti dolg do mineralnega sveta. Clovek, ki stoji na skici spodaj in ima svoj Jaz aktiven le 5 minut na dan, se ponavadi ne obremenjuje prevec za vse omenjene dolgove. Podobno kot otroci, ki si privošcijo vse, saj ponavadi vse placa oce. Vendar, potem oce rece: »Dragi sin, zdaj imaš 18 let in se sam znajdi.« Seveda to še ne pomeni, da je 18 let dopolnjena starost, ko naj bi imeli dovolj razprto zavest. Le duhovni svet nam ob dopolnjenem 18. letu govori: »Dragi clovek, zdaj si dobil Jaz in zacel boš odgovorno odplacevati.« In prav je tako, zakaj bi vedno starši placevali dolgove svojih otrok. Si lahko zamislite, celo od otrok, ki so docakali Abrahama. Ne pozabimo, da smo ali bomo pravo polnoletnost dosegli šele pri enaindvajsetih letih. • Želel bi še nekaj bolj prakticnega. Torej, ce hocemo okrepiti vero, obstaja nepogrešljiv nacin, in sicer, govoriti moramo zmeraj le resnico. Resnica hrani naše telo vere, mar ne? Kajti, skozi duha laži se spušcamo le navzdol. Dom laži je v prepadu. • Kaj pravzaprav pomeni beseda svoboda? V Evangelijih piše, da nas bo le resnica osvobodila. In tudi to je gesta svobode. Naslednja moc pa je ljubezen. Vse to so cilji cloveka. Kaj je tretji cilj? Vecno življenje, Dom Oceta. Vse pa se pricne tu spodaj, v pogumu do resnice. Toda, kaj ce nekdo nima poguma?

Le v primeru, da bomo imeli moci pravicnosti, prave mere, poguma, modrosti, si bomo lahko pridobili vero. • Kakšno vlogo imajo v nebo vzeti mojstri, na primer Saint Germain? Grof Sveti Germain je bil v Nebo vzeti mojster, ki ni nikoli rekel, da je ucitelj, temvec: »Kdo sem jaz? To, kar ti vidiš v meni.« Grof je bil veliko bitje, bil je Rožni križar, ki je bil v bistvu Lazar, tisti iz Evangelija, Janez Evangelist. Še prej pa je bil Kajn. In Kajna bi morali ponovno ovrednotiti. Treba je povedati tudi dobro o Kajnu. Omenjeni grof je reinkarnacija Christiana Rosenkreuza. Kristjan Rožni križar sedi na Kristusovi desnici, na njegovi levici pa sedi Rudolf Steiner. To so zelo veliki kršcanski Posvecenci, ki so prebrali Evangelije, kjer piše, da se nihce ne sme oklicati za Ucitelja. Kristus rece: »Nihce naj se ne imenuje ucitelj, kajti le eden je resnicni ucitelj – Jezus in ne jaz«. Razumeti moramo razliko med Jezusom in Kristusom. Jezus je drugi Adam, Kristus pa je bitje, ki vlada celemu Vesolju. In ravno zato rece Kristus: »Nihce izmed vas naj se ne da oklicati za ucitelja, ker je samo eden pravi Ucitelj – Jezus. On je edini cisti in pravi: »Jaz sem vaš vodja, zato sledite mojim korakom!« Kristjan Rožni križar (Christian Rosenkreuz) se ravno zato ni oklical za Ucitelja, enako kot se ni Rudolf Steiner. Današnji kršcanski Posvecenci bežijo od vseh oblik povelicevanja ucitelja nad ucenci. Ti veliki Posvecenci so na nek nacin naši starejši bratje, katere lahko vedno vprašamo za nasvet.

A vendar moramo ostati svobodni.

Ceprav imajo starejši bratje vec izkušenj, še vedno niso naši gospodarji, medtem ko Ucitelj vedno zahteva poslušnost. Poslušnost pa je ena izmed cerkvenih zaobljub. Ali zaobljube ne veljajo tudi za škofe ali papeža? Veljajo le za cloveka, torej nas? Zaobljuba poslušnosti velja le za duhovne resnice.

Poslušni moramo biti le neposredno duhovnim zakonom, ne pa zakonom cloveka.

• V cerkvi so nas ucili, da za Veliki petek, soboto in nedeljo ne bi delali. Vsako leto se Velika Noc ponovi. Je kot spomin v Zemlji, ki se vsako leto osveži. In to zahteva tudi naše sodelovanje. Takrat ne delamo z zemljo, tudi z živalmi ne, dajemo jim le hrano. Naravo moramo spoštovati, kajti Kristus ima raje, da ga ne motimo, saj je takrat vedno prisoten, in zato vsako leto obnovi zmago nad smrtjo. Drugi Adam in Kristus sta šla skupaj do dna prepada in tam osvobodila tistega prvega Adama (cloveštvo) ter ga prinesla ven na plano, kar se zgodi vsako leto.

• Najgloblja tocka spusta je v soboto zjutraj, ob enajsti uri. O tem v Evangeliju ne piše nicesar, niti o Veliki soboti. Izgleda, da Evangelisti niso imeli toliko moci, da bi sledili Kristusu do dna prepada. V nedeljo zjutraj se Jezus vzdiguje iz Zemlje in se prikaže Magdaleni. Magdalena ga ni spoznala, ceprav je bil Jezus njen bratranec in ga je videla dan prej, kajti tisti, ki je Vstal, je bil drugi Adam. Prvega Adama ali cloveštvo, ki je padlo na dno prepada, je prišel rešit drugi Adam – Jezus. Za njim pa prihaja Kristus. Jezus in Kristus se spustita in osvobodita padlega Adama. Takrat se dva Adama združita in ta združeni Adam Vstane, se dvigne v Svetlobnem Telesu, kajti v njem ni vec Teme.

In to Vstajenje v Svetlobnem Telesu imenujemo Neizigrano Telo, Telo Slave, Kamen Modrosti ali Fantom.

Omenjeni Adam nima vec oci in ušes od prvega Adama. Takrat se rodi nov pravzorec cloveštva. To je tisto, kar smo mi v resnici. Tudi v nas sta dva Adama, padli in Vstali. Eden je tisti, ki ga vidimo na fotografiji osebne izkaznice, naš drugi Adam pa je naše Telo Svetlobe.

 

Pozdravljeni!

Tokrat vam namenjamo povzetek prevoda zadnjih nekaj minut oddaje na radiju Gamma 5 z naslovom Vera ali Zavest, v kateri so gostili Fausta Carotenuta, dolgoletnega poznavalca Geopolitike in Antropozofije iz sosednje Italije.

Temo smo izbrali zaradi kratke in udarne obravnave tako individualne kot kolektivne Zavesti, katere moči so povezane tudi s trenutnimi svetovnimi geopolitičnimi razmerami.

Verjamem, da smo prepoznali večplastno ali večdimenzionalno človeško naravo, in sicer, da smo kot bistvo Duh ali del Božjega oz. Bitje Zemlje in hkrati Vesolja, da smo kot Duh nesmrtni in četudi odeti v snovnost, nismo od tega Sveta.

Zatorej, ne glede na to, kako silovito in vsestransko potekajo soočenja s silami Oviranja razpiranja kolektivne Zavesti, postanimo in ostanimo mirni, čuječi in navzoči, čudimo se vsemu zaznavnemu, se iskreno zahvaljujmo, saj smo čudo Stvaritve. Vsak izmed nas je kamenček v mozaiku Vesoljne Enosti oz. glasbena nota, ki je nihče ali nič ne zmore nadomestiti.

Tako kot smo si v zadnjih nekaj tisočletjih, še posebno pa danes zamislili in zastavili pot razvoja nas kot posameznika, človeštva in Sveta-prostora našega bivanja ter razpiranja Zavesti, ni v sozvočju s Stvarnikovo Idejo ali Namenom Projekta-Človek, zato ne bo obrodilo pravih, dobrih in zdravih plodov.

Slišali in prebrali smo si lahko, kdo in zakaj vodi bitke, najprej na Nebu, na ravni petim čutom nezaznavnega, nakar šele na Zemlji, tokrat predvsem za prevlado materializma nad Duhom, Duhovnostjo, nad Projektom-Človek. Ne pozabimo, vse izvira iz Duha in vse se v Duha, v še bolj razprto Zavest vrača.

Ni pomembno, katera izmed dveh svetovnih Piramid moči trenutno vlada in kakšna je njena morebiti le začasno uspavajoča strategija, saj si bomo pravo, vsaj notranjo svobodo morali pridobiti sami. Namreč, prava, resnična in dobra prenova obstaja le v naši notranjosti.

V mislih imam predvsem osvoboditev misli kot razmišljanja, pozneje pa tudi čutenja in delovanja. Pot nam je bila pokazana in moči za tako pomemben, dovršen podvig prinešene že pred dva tisoč leti. Na nas je, da to prepoznamo, sprejmemo in tudi udejanjimo.

Dovolite, da vas spomnim in opogumim, da se za pomoč pri današnjih tako zahtevnih, odgovornih procesih razpiranja Zavesti obrnete na svoj Izvor, na Bitja ali Zavesti kot so: Presveta Trojica, Kristus, Arhaj Mihael, Marija kot Pleroma (Bitje mnogoterih poslanstev),… saj vemo, da se vse pričenja v samem bistvu vsega kot Duhu ali Zavesti, ki postopoma preoblikuje in plemeniti duševni, eterski in snovni svet bivanja. Ne pozabimo, da je ravno Zavest tista prava terapevtka in zdravilo sedanjosti ter prihodnosti.

Glede na tako zajeten odmik človeštva od Očetove Ideje nam ne bodo več zadostovala poznavanja antičnih civilizacij in moči, pomoči preteklih, tudi starodavnih Iniciacij.

Nekaj, kar je bilo nekoč in nekje prava stvar, danes, za današnjo Zavest ponavadi ne prinaša več enako primernih moči.

Enako bi lahko trdili za instant razvojne rešitve poti novodobnih duhovnosti.

Težko verjamem, da se je Bitje Kristus spustilo v Jezusa zato, da bi nas v nadaljnjih treh letih, treh mesecih in treh dneh vodilo v oživljanje in prakticiranje poznavanj in delovanj nekdanjih antičnih kultur, filozofij, Posvečenstev, procesov pridobivanja in vzdrževanja vsestranske harmonije,... Vse ob svojem času in prostoru, glede na Božjo Voljo in kolektivne, tudi individualne moči Zavesti. Veliko več o tem smo opisali v novicah z naslovom Največja in najpomembnejša Iniciacija v zgodovini človeštva v primerjavi s Posvečenstvi današnjega časa.

Ne glede na to, kaj se nam kot posamezniku in človeštvu v bližnji ali širši okolici dogaja, je predvsem naša odgovornost oz. posledica, rezultat, materializacija naših razmišljanj, čutenj in dejanj. Tega se še kako zavedajo Višje Duhovne Hierarhije Oviranja kolektivnega razpiranja zavesti kot tudi človeške hierarhije obeh svetovnih Piramid moči. Namreč, bolj kot bomo v sebi in izven sebe krepili ter izražali moči strahu, jeze in sovraštva, bolj bomo pomagali uresničiti njihov antievolucijski načrt.

Poslanstvo tokratne pete Postatlantidske-Anglosaške civilizacije je naučiti se prepoznati in ločevati dobro od slabega ali manj dobrega in se slednjemu odreči.

Smo se vsaj potrudili ugotoviti, katero je naše pravo poslanstvo v procesih uresničitve Stvarnikovega Namena, tokrat že kar reševanja Projekta-Človek?

Brez notranje pobude in prave volje po delovanju človeka kot Religije Bogov, ne bo nihče od »zgoraj« posegal v našo svobodo misli, čutenj in dejanj, razen v primeru, da bi se Projekt-Človek znašel v hudi nevarnosti.

Ali resnično želimo zanamcem zapustiti opustošen Svet, izgleda da tudi Evropo in v ta namen podpirati vojskovanje nas samih, naših otrok, vnukov, pravnukov proti morebiti tudi navideznemu snovnemu neprijatelju? Se od zgodovine resnično nismo nič naučili?

Na tem mestu moramo omeniti tudi elektromagnetizacijo človeka in celotnega Planeta Zemlja, transhumanizem ali/in fuzijo človeka z računalnikom, robotizacijo, digitalizacijo, pretirano zaupanje umetni inteligenci, metaverzum, procese evgenike tudi skozi postopke kloniranja brez spočetja oz. brez Ljubezni kot fizično-duševno in duhovnim stikom s sočlovekom, izgubo vrednot,…

V naslednji civilizaciji, v primeru, da nam ne bo uspelo uničiti Projekt-Človek kot polja vsestranskega in večplastnega razvoja, se bomo ponovno utelešali, živeli in duhovno kalili v šesti Postatlantidski-Slovanski civilizaciji Vodnarja, kot vodniku človeštva.

Ne glede na to, če se bomo rodili v družini slovanskih narodov in ne glede na to, kaj se nas bo z Božjo Zaščito ali brez Nje dotaknilo, poznamo kolektivni cilj in svoje individualno poslanstvo, za katerega naj bi že razvili prave moči,…

Zato pogumno, budno in navzoče na Poti, v Resnici in Življenju, v procesih delovanja skozi Ljubezen v Svobodi in Svobodno v Ljubezni. Morebiti se ravno zato iz ozadja že desetletja tako intenzivno lotevajo večplastne in vsestranske destabilizacije slovanskih narodov.

Iz Steinerjevega predavanja v novembru leta 1921, zbranega v 0.0.209, si lahko preberemo tudi njegovo opozorilo, ki ga je povzel in nam ga prebral Elio, voditelj tokratne radijske oddaje:

»Potrebno bo harmonizirati duhovnost, še posebno odnose med Vzhodom in Zahodom. V primeru, da bo Zahod vodil procese materialističnega predatorstva v smeri Vzhoda, ne da bi gojil procese združevanja zdrave Kristusove duhovnosti Zahoda z antično duhovnostjo Vzhoda, se bodo rojevale Vojne, velike Vojne med Zahodom in Vzhodom.«

Prava velika vojna v primeru, da pred njo še ne bo potrebe po posegu od Zgoraj in da se poprej vsestransko dovolj ne prebudimo ter duhovno okrepimo, bi lahko v naslednjih nekaj letih vzniknila med Ameriko in Kitajsko. Bog ne daj, da jo bodo hoteli voditi skozi Evropo in Bližnji vzhod.

Dovolite mi še zadnje vprašanje: »Ali bova ti in jaz oz. mnogi, vsaj malce bolj prebujeni resnično dovolili, da nas zaradi cone udobja, pasivnosti glede dela na sebi in posledično tudi izven sebe, odplakne val Razdvajanja Svetov v obliki Očetove Roke Pravičnosti ven iz Evolucije v Osmo nesnovno Sfero ali Svet duš in duhov mlačnih, odpadnikov, sovražnikov Očetove Ideje?

O tem nam je že pred sto leti govoril Rudolf Steiner, in sicer, da se je nekaj podobnega že zgodilo v Epohi Lemuriji, ko se je morala iz tako imenovanega Tihega oceana, tudi zaradi potrebe po očiščenju in harmoniziranju človeštva na Zemlji, odcepiti Luna, ki jo od takrat naprej zaznavamo na Nebu.

PRIHODNOST JE V PREBUJENJU

Na vprašanje Nadje, sodelavke voditelja oddaje Elia na radiu Gamma 5, na kanalu z imenom Kelios (Zapiski Antropozofije in ostalega sveta) s tokratnim naslovom Vera ali zavest:

»Ali so pokojniki nosilci Zavesti oz. so Zavest,« je gost oddaje Fausto Carotenuto odgovoril: »Pokojnikom je ostala le Zavest. Ne pozabimo, da smo kot človek na Zemlji skupek mnogih teles ali ravni bivanja. Tokrat bom odgovoril na kratek in enostaven način, v nasprotnem primeru bi temu lahko namenili vsaj eno uro.

Zavest je Jaz ali Duh oz. to sem tudi jaz kot Duh-del Božjega, in sicer Božanska ali Božja Iskra. Kot Duh smo v procesu rasti ali razpiranja Zavesti, smo delček Božanske Zavesti, ki vsebuje tudi sposobnost razmišljanja, čutenja, sposobnost delovanja kot udejanjanja, itd. Duh postopoma raste, se razvija, razpira kot Zavest skozi ustvarjanje dobrega, enako kot Nebeški Oče, ki Ustvarja. Za nekaj podobnega potrebujemo izkušnje, skozi katere nas vodi nekaj še večjega v obliki še višje Zavesti. Korak za korakom naj bi postali zavestni vsega, kar se nam dogaja, kar slišimo, čutimo, udejanjamo. Verjamem, da se tudi vi sprašujete, kaj, kako, zakaj se mi nekaj dogaja in kdo deluje izza teh procesov.

Skozi take in podobne procese naj bi prevzgojili ter posledično tudi razvijali dušo, ki se imenuje Ozaveščena duša. To je duša, ki jo že mnoga, vse od petnajstega stoletja dalje (l. 1413) razvijamo, še posebej pa v zadnjih nekaj desetletjih. Naš ljubeči ali ozaveščen del duše ve, da je potrebno delati le dobro in obenem tudi razmišlja, se sprašuje, kako še več ali vsaj nekaj tega vsakodnevno izpeljati.

Ko umremo in kot Duh zapustimo zemeljsko življenje, zapustimo vsa naša najnižja telesa ali ravni življenja kot so fizično-snovno, etersko in duševno. V prvem obdobju po fizično-snovni smrti lahko še nekaj desetletij podoživljamo svoje ali naše duševno življenje in vidimo, prepoznamo ter doživljamo vse, kar se je v preteklosti skozi našo dušo v tuzemeljskih pogojih bivanja dogajalo. V določenem trenutku pa nam od duše ostane le nekakšen inštrument izkušenj, in sicer le tisto, kar smo izpeljali z ljubeznijo in ne razmišljanje skozi um, ki laže, brez računice in brez prisile, temveč iz ljubezni.

Kar in koliko smo delovali, prevzgojili oz. predelali skozi Ozaveščeno dušo, to ostaja in se pridruži nam kot Duhu v trenutku, ko se kot Duh odpravimo onkraj tuzemeljskega. Zavest kot glas Duha, ki govori duši in jo tudi prevzgaja, se razpira iz življenja v življenje.

V prvem obdobju po snovni smrti, ko se skupaj z nekaterimi Angeli nahajamo onstran materije, smo vezani na vse, kar smo v tokratnem zemeljskem življenju izkusili, postorili, tudi z najnižjo ali najmlajšo sestro-čutečo dušo. Od vsega tega se izluži le tisto, kar smo napravili svobodno in na notranjo pobudo z ali zaradi ljubezni do dejanj, ne glede na končni izid. Vse ravnokar omenjeno se pridruži Duhu, ki se bo nekoč, oblečen v snovnost, etersko in duševno telo ponovno spustil v zemeljsko življenje, kjer se bo moral soočiti s tokom dogodkov, tudi s križišči usode zato, da bi se lahko še razvijal ali razpiral sebe kot Zavest. Govorimo o ne vsem poznani dinamiki rasti ali razvoja nas kot Duha. ... nadaljujte z branjem ->